Ko ostane dovolj za nekaj novega... drugačnega......

Že pred časom sem na Licitacijah za pozabljene živali, ki se redno odvijajo na FBju, kupila en prav simpatičen komplet čajnika in štirih skodelic. Ker se barvno nikakor ni ujemal z našim domačim ambientom, sem morala poskrbeti tudi za to.
Pogrinjek, košarica za sladkarije, blazine za pod glavo, pregrinjalo "nap quilt" pa še čaka na dokončanje...

Toliko o rjavih tonih. Je bilo pa treba naredit še kaj bolj živahnega...

Toliko zdaj. Veliko veliko več dela je v teku...

Tudi fantje morajo imet kaj zase, kajne?
Tole odejco sem delala čisto tipično stereotipno. Izhajala sem iz male dojenčkaste, potem sem dodajala kvadratek za kvadratkom... da bo za dalj časa. Pri puncah je jasno, da bo vsake toliko časa nova.... ampak fantje, oni pa imajo eno in isto par let.
No, tole bo en fletkan fantič prav gotovo imel do petega rojstnega dne. Ko bo premala, in bojo prstki na nogicah pogledali ven, jo bo lepo zložil in sedel na njej, ali pa njeno udobje privoščil svojim kosmatim prijateljem.

Ker fantiča nimamo doma, da bi poziral, so se javili manekeni - Brundo, Medo in Jež.

Velikost 95x125cm, blago bombaž in prijetno lahko sintetično polnilo.
Dovoljeno pranje 40°C in likanje na programu bombaž.

Danes se je zaključil prvi Festival ročnih del. Tridnevni mega dogodek. Res že dolgo nisem bila obkrožena s takim pozitivizmom, kot tukaj. Super organizatorke skupaj s skrito ekipo, super razstavljalska družba, da o obiskovalcih niti ne govorim! Kljub temu da je bila moja stojnica "bolj zadaj", so našli pot do mene. In kljub gneči so si po večini vsi vzeli čas za pogled, za prijazno besedo in iskreno pohvalo. Upam da sem vsaj delček pozitive lahko vrnila.

In kaj bi bilo lahko lepšega, ko odprem galerijo slik Festivala, zagledam svoj ponos....

Ja, absolutno pozitivno, absolutno želim naslednje leto ponovitev dogodka.

Veliko lepih trenutkov želim tudi vam!

Maja je ena od Anjinih igrač, od katerih se jaz ne morem ločiti. Baby-born. Saj poznate, generacija moje hčere jih je nujno morala imeti...
Iz enega ljubkega blaga s slončki sem naredila eno majhno odejco, tako za v zibko za čisto malega dojenčka. In najboljši foto model doma je bila - Maja.

O ja, tele skuštranke so tako simpatične... sem morala sprobat še druge oblike.
Eno iz kvadratov postavljenih v heksagon. Ta mi je najljubša in moja vsakodnevna spremljevalka.
Delat sem jo začela na enem naših šiviljskih srečanj.

Naslednja je bila "kurirčkova torbica". Po obliki spominja na njih.... nadvse primerna za knjižnico. Z nekaj malimi predalčki, za izkaznico in denarnico, pa z zankami, kamor zataknemo ključe. Zaradi daljše naramnice primerna za nošenje kot "poštarce" - preko rame. Tudi kolesarimo z njo brez problema, prav nič ne opleta in ne ovira.

In potem še ena velikanka. Za v šoping, čisto na dno lahko skrijete nakupe, za katere ne sme nihče vedeti... če vas ustavijo policaji, bojo čakali kar dolgo, preden najdete denarnico (ampak lahko jo pospravite v stranski žep - jaz jo nikoli in na blagajni potem obračam torbo, da jo najdem). Še huje je, ko vam na ves glas začne zvonit telefon, ve ga pa med vsemi stvarmi, ki jih imate "pri roki" nikakor ne otipate... In da ne stresete vsebine po kakšni javni površini, je vse skupaj skrito pod zadrgo...

Bolj kot se nosijo, bolj se kuštrajo.
Moje bodo na ogledu na Festivalu ročnh del  konec meseca na Bledu.

Tudi pod tole odejco se krasno počiva. Nekoliko tanjša, hladnejša, primerna za poletne večere.

Ah, ni pošteno, kajne? Tako dolgo se že grejemo pod našo novo odejco, da je preživela že tri pranja v pralnem stroju.

Evo jo, naša Aurora, pregrinjalo v tehniki Bargello. Moj "design wall" je pravzaprav "design floor".

Zdaj grem pa pripravljat naslednje objave. Precej zaostajam.....