Danes se je zaključil prvi Festival ročnih del. Tridnevni mega dogodek. Res že dolgo nisem bila obkrožena s takim pozitivizmom, kot tukaj. Super organizatorke skupaj s skrito ekipo, super razstavljalska družba, da o obiskovalcih niti ne govorim! Kljub temu da je bila moja stojnica "bolj zadaj", so našli pot do mene. In kljub gneči so si po večini vsi vzeli čas za pogled, za prijazno besedo in iskreno pohvalo. Upam da sem vsaj delček pozitive lahko vrnila. In kaj bi bilo lahko lepšega, ko odprem galerijo slik Festivala, zagledam svoj ponos.... Ja, absolutno pozitivno, absolutno želim naslednje leto ponovitev dogodka.
Veliko lepih trenutkov želim tudi vam!
0 Comments
Maja je ena od Anjinih igrač, od katerih se jaz ne morem ločiti. Baby-born. Saj poznate, generacija moje hčere jih je nujno morala imeti...
Iz enega ljubkega blaga s slončki sem naredila eno majhno odejco, tako za v zibko za čisto malega dojenčka. In najboljši foto model doma je bila - Maja. O ja, tele skuštranke so tako simpatične... sem morala sprobat še druge oblike. Eno iz kvadratov postavljenih v heksagon. Ta mi je najljubša in moja vsakodnevna spremljevalka. Delat sem jo začela na enem naših šiviljskih srečanj. Naslednja je bila "kurirčkova torbica". Po obliki spominja na njih.... nadvse primerna za knjižnico. Z nekaj malimi predalčki, za izkaznico in denarnico, pa z zankami, kamor zataknemo ključe. Zaradi daljše naramnice primerna za nošenje kot "poštarce" - preko rame. Tudi kolesarimo z njo brez problema, prav nič ne opleta in ne ovira. In potem še ena velikanka. Za v šoping, čisto na dno lahko skrijete nakupe, za katere ne sme nihče vedeti... če vas ustavijo policaji, bojo čakali kar dolgo, preden najdete denarnico (ampak lahko jo pospravite v stranski žep - jaz jo nikoli in na blagajni potem obračam torbo, da jo najdem). Še huje je, ko vam na ves glas začne zvonit telefon, ve ga pa med vsemi stvarmi, ki jih imate "pri roki" nikakor ne otipate... In da ne stresete vsebine po kakšni javni površini, je vse skupaj skrito pod zadrgo... Bolj kot se nosijo, bolj se kuštrajo.
Moje bodo na ogledu na Festivalu ročnh del konec meseca na Bledu. Še en dokončan projekt v Mali šoli krpanja. Torba v tehniki RAG. Kar skuštranka jim rečem... Dela je bilo kar nekaj, sploh potem odstranjevanja nitk. Začeli smo z izbiro blaga in izdelovanjem kvadratov. Kvadrate smo šivale v stolpce, stolpce v vrste in tako smo dobile celo "plahto" za našo boršo. Sama sem se lotila malo drugačnih žepov, eden je večji na hrbtni strani, eden pa ob strani. Dovolj velik, da vanj pospravimo sončna očala ali papirne robčke - v glavnem nekaj, česar nam ni potrebno kopati po celi vsebini. Naramnice, gumb, rezanje nitk, rezanje ("seckanje") odvečnega blaga, kar zamudno delo. Še pranje v stroju skupaj s tenis žogicami, sušenje v sušilcu, in ... voila.... moja nova torba je tukaj: Skuštrana, konkretno velika (45x36+kravžli), s široko udobno podloženo naramnico.
Tako všeč, da že pogledujem k kupu blaga "who's next?" Jutri pa začnem rezat blago za mojo Auroro.... LP Andreja Že nekaj časa sem gledala tole blago na polici. Kupila sem ga na sejmu v Vicenzi, na notranji strani je blago "Tante Emma" iz ljubljanskega Kilometra (vsaj mislim da je od tam). Kroj je iz glave, tako ali tako malo morje takih in podobnih kroži po medmrežju (Pinterest je zakon). Zrezano blago za notranjost, pa za fonto, sestavljeno skupaj in vloženo. Vložene sovice :) Pa še končni izdelek. Torba z dvema zunanjima žepoma, z enim notranjim, z gumbkom za zapenjanje zgoraj. Še drobižnica paše zraven, a ne? Naredim, potem pa dam v Trgovino.
LP Andreja Že pred časom smo imeli doma dva višavska terierčka. Ko sem videla tale kroj (Pinterest), sem mogla takoj probat. Original je sicer brez repka, tako da sem dodala nekaj svojega.
Nastala sta tako na hitro, da niti nisem utegnila poslikat postopka. Ga bom naslednjič, ker prav gotovo nista edina. Na tečaju okroglin sem se navdušila nad enobarvnim blagom. K sreči sem ga imela precej doma na zalogi, večinoma iz nekdanje kranjske tovarne Tekstilindus. Morala sem probat....
Najprej sem zrezala kvadrate, pa če po pravici povem, sem že pozabila kako veliki so bili. Potem sem delala načrt, kako naj bojo postavljeni. Vidite spodaj na sliki, kako sem si zamislila. Dokler nisem zagledala odrezkov v kanti za smeti, in čisto takole naključno nametane barve so mi bile bolj simpatične. Torej, načrt je bil odveč. |
ZGODOVINA
November 2016
O ČEM PIŠEM
All
KAM GLEDAM
Abyquilt |